V šolskem muzeju je bilo zelo lepo. Punce smo morale obleči halje, fantje brezrokavnike ter si nadeti rokavnike. Učiteljico smo morali nazivati z »gospodična učiteljica«, saj takrat učiteljice naj ne bi imele časa za družino in se niso smele poročati, saj so imele precej dela že z vzgajanjem šolskih otrok. Če ji je kdo spremenil naziv v »gospa«, je bil kaznovan in je bil primoran sedeti na lesenem osliču. Kljub strogosti gospodične učiteljice pa mi je bila ura lepopisja res všeč.
Lana, 5.b
Stara Ljubljana oz. Emona, kot se je takrat imenovala, je bila krasno mesto. Precej drugačna od te, ki jo poznamo danes. Običajno se sprehodim po Ljubljani, ne da bi se posebej oziral naokrog za starimi znamenitostmi. Tokrat pa je bil voden ogled nekaj posebnega in ob naslednjem sprehajanju po ljubljanskih ulicah bom vsekakor lahko marsikaj zanimivega, kar sem slišal tokrat, predal tudi svoji družini.
Tadej, 5.b
