ROK: V starih časih je družina jedla z lesenimi žlicami. Hiše so bile sive. Imele so majhna okna in železne križe. V starih časih ni bilo trgovin in so potepuhi kradli hrano. Imeli so lončeno posodo.
ERIK: Ženske so s potoka nosile vodo v škafu. Na glavo so si dale svitek in škaf z vodo. Ko so hodili otroci v šolo, so imeli lesene peresnice in staro šolsko torbo.
NINA:Otroci so imeli v šoli leseno računalo za računati.
JURE: Kosci so na travniku kosili travo in otroci so jim nesli južino.
JULIJA: Otroci so se greli na peči in dedek jim je pripovedoval pravljice.
MIA: Včasih so si svetili s petrolejko, ker niso imeli elektrike.
ŽANA: Perilo so prali na perilniku, ker niso imeli pralnega stroja. Niso imeli zvezkov, ampak so imeli ploščice, na katere so pisali s kredo.
LUNA: Ženske so v železni likalnik dale oglje in z njim likale perilo. Mame so iz volne od ovčk spletle jopice, puloverje, kape, šale, rokavice in nogavice.
NEŽA: V starih časih so z ročnim mlinčkom mleli kavo. V šoli so otroci imeli strogega učitelja in so morali sedeti na svojih mestih.
ANES: V starih časih niso imeli v hiši stranišča. Pod posteljo so imeli nočno posodo, »bkal«, v katero so lulali.
TEA: Otroci so imeli lesene igrače, punčke iz cunj, ki so jih izdelali doma.
JAKA: V starih časih so imeli črne kuhinje. Zato, ker so imeli v hiši ognjišče in iz ognjišča se je kadilo. Namesto svinčnikov so imeli gosja peresa, ki so jih »točali« v črnilo. Sedeli so na lesenih klopeh.
TIMOTEJ: Nekoč so bile stare hiše pokrite s slamo. Kruh so pekli v krušni peči.
LEJA: Nekoč so otroci spali v zibelki.
GABRIELA: Na kmetiji so imeli krave, zato da so imeli mleko.
Tako pripovedujejo učenci prvega razreda o življenju nekoč.
Stari predmeti, razlaga ob slikah, ogled videoposnetka in stare Karamonove domačije v Hrpeljah so pripomogli otrokom pri oblikovanju predstave o življenju nekoč. Otroške oči so srkale podobe skromnega, a umirjenega in na trenutke pravljično obarvanega življenja družine, zbrane na peči ob poslušanju pravljic.
»Jaz bi živela v starih časih.« »Zvečer bi poslušal pravljice. Rad bi se grel na zidani peči.«
Morda so otroci za trenutek začutili svetlobo življenja v preteklosti, ki jo z vidika sodobnega, modernega načina življenja pogrešamo.
Res je bilo življenje nekoč bolj sivo obarvano, na svoj način pa obogateno s človeškimi vrednotami, ki so posameznika krepile in mu vrisovale okvir spoštljivosti do sočloveka in narave. Umirjeni življenjski utrip, notranje zadovoljstvo ob skromnih dobrinah, spoštljivost, iznajdljivost, medgeneracijska povezanost, obzirnost, hvaležnost, strpnost indelavnost, so bili aduti človekove veličine. Današnje življenje nas obkroža z izobiljem materialnih dobrin, na svoj način pa je osiromašeno za svetlobo občečloveških vrednot, ki so v novodobnem času nekam poniknile.
Neda Fabjančič
