Ne, nismo bili v velikem nakupovalnem središču z zelenim logotipom, temveč v naravnem rezervatu Škocjanski zatok. To je naše največje polslano močvirje. Z učenkami, ki obiskujejo dodatni pouk biologije, smo bile tistega zgodnjega popoldneva ene redkih obiskovalk. Podale smo se na približno dva kilometra dolgo učno pot, ki je obdana z nasipi, bujnim zelenjem ter visokim trstičjem in kar težko je verjeti, da se naravni rezervat nahaja le lučaj stran od avtoceste in zelo prometnih vpadnic proti Kopru. Tu so našle svoj dom različne manjše in večje živali, največ pa je ptic. Nekatere so le gostje, ki se spočijejo na poti proti cilju, druge pa tu gnezdijo. Pred kratkim obnovljena pot nudi 11 razglednih točk, od koder lahko pokukamo na življenje v zatoku, celo pod gladino vode.
Obisk rezervata je brezplačen in ga vsekakor priporočam. Malo je mest, ki imajo v svoji neposredni bližini tak majhen, ampak dragocen biser. (http://www.skocjanski-zatok.org/)
Mentorica Lilijana Drobnjak
V Škocjanskem zatoku sem se imela zelo lepo. Lepo mi je bilo, ko smo skozi stolp opazovali različne ptice, pa še razgled je bil čudovit. V spomin pa so se mi najbolj vtisnile poskakujoče žabice in konji. Z veseljem bi se še enkrat sprehodila skozi ta zatok.
Ema Grmšek 8.b
(Foto: Lilijana Drobnjak, Lana Dodič Ceglar, Ema Grmšek)
Več slik najdete TUKAJ.
