Mmmm, nekaj diši …
Čisto potiho, po prstih stopam za sladkim vonjem. Vodi me po stopnicah navzdol. Le kaj se dogaja tu spodaj? Kolikor vem, tu ni učilnic, je le šolska delavnica. Počasi in previdno, da me ne bi kdo opazil, pridem do modrih vrat, kjer piše: UČILNICA GOSPODINJSTVA. Oooo, tukaj se pa nekaj prijetnega dogaja! Približam uho in prisluhnem.
»Poglej, kako lep predpasnik imam jaz.« »Moj je pa lepši od tvojega, ker je prav novoleten in ima narisanega Božička.« »Pa kaj potem, jaz pa mojega lahko rabim celo leto, ker žabe so celo leto žive!«
«Učiteljica, kaj tako razvaljam testo?« »Učiteljica, poglejte, kako znam jaz valjati!« « Ne samo ti valjati, daj meni testo, da tudi jaz razvaljam.« »Kaj zdaj lahko uporabimo modelčke?« »Jaz imam prav nove modelčke, sva jih včeraj z mamo kupila. Poglej, to je snežinka, jelenček in sneženi mož.«
»Kam damo piškote?« »Kaj ne vidiš? Na pekač jih zloži!« »Ne boš ti pred mano, jaz sem bila prva!« »Učiteljica, Metka se je vrinila!«
»Mjam, kako so dobre čokoladne drobtinice!« »Ma ne jej zdaj teh okraskov, s čim boš potem okrasil piškote!?« »Učiteljica, Miha jé okraske za piškote!«
» Jaz še nisem dobil piškota!« »Ne, ni res, ti si enega že pojedel. Učiteljica, on je že dobil piškot, jaz ga še nisem dobil.« »Ne, nisem ga še dobil, tisto je bil samo en majhen košček, ki mi ga je dal Peter!«
Uuu, kakšen živžav! Pokukam skozi ključavnico. Poglej, poglej, tukaj je prava pekarna Mišmaš! Učenci prvega razreda s knjižničarko in učiteljicama gnetejo, valjajo, z modelčki oblikujejo jelenčke, snežene može, zvezdice, razne živalce in … Prvi piškoti so že pečeni. Mmm, kako dišijo! Le kaj bodo z vsemi temi piškoti?
»No, tako učenci! Moram vas pohvaliti, ker ste se danes vsi izkazali kot izvrstni peki. Če bi zdaj čarovnička Betka lahko pokukala iz pravljice, bi bila prijetno presenečena. Piškoti so zelo okusni in kot okraski za jelko tudi zelo lepi. Učenci, a jih ponudimo tudi ravnatelju?« »Jaaaa!«
V tistem trenutku se odprejo vrata. Ojoj, še dobro, da sem tako majhen, skoraj neviden. Potuhnem se v kot za vrati. »Kaj ti veš, kje je ravnatelj?« »Jaz vem, saj smo se učili o šolskih prostorih.« »Jaz bom nesla piškote.«
Nekaj je v tistem trenutku padlo na tla. Poberem. O, piškotek! Ugriznem ga. Mnjam, kako je dober! Še sama sreča, da med novoletnimi počitnicami ne bo otrok v šoli. Takrat se bomo mi ……. lahko pogostili. Komaj čakam. Ha, ha! Upam, da ne bodo učenci prvih razredov nič opazili, ko se po novem letu vrnejo v šolo.
Neda Fabjančič
Več slik najdete TUKAJ.